Irenina sla po potovanju kje daleč od doma je leta 2012 spet postala tako izrazita, da je razglasila, da hoče na vsak način videti kraje, kjer je bil njen oče rojen in je preživljal mladost. Vedel sem sicer, da je to samo izgovor¸ kateremu bo verjel vsak, samo jaz ne. Če ji ne bi ustregel, bi bil deležen vsakovrstnih obsodb. Če je že treba iti v Montano, potem najbrž ne bomo šli tja in nazaj. To bi bilo šele zares bedasto. Montano je torej treba vključiti v širši okvir. Ker se je večkrat kot sanjski cilj omenjala tudi Aljaska in ker si težko predstavljamo obisk ZDA brez New Yorka, se je trasa še precej bolj podaljšala. Odločil sem se, da začnemo na Aljaski, se po morju zapeljemo do zahodne obale ZDA in po tem po kopnem skozi Montano do New Yorka. Hitro mi je bilo jasno, da so za to pot potrebni vsaj štirje tedni in debela mošnja cekinov. Ker sva konec junija dočakala 50 let poroke, sem si rekel, naj pa bo to zlato poročno potovanje. Ker sta bili Iva in Eva z nama že pred dobrimi tremi leti, sta po tistem potovanju rekli. Ata, treba bo spet v Ameriko. Vendar, ne nekoč! Kmalu! Obe sta tudi zelo uporabni sopotnici. Imata izvrstno orientacijo in dobre usmeritve. Pa še stroški na osebo so bistveno manjši. Prenočišče ni za štiri skoraj nič dražje, vožnja z najetim avtom tudi ne.
Sproti sem si zapisoval postaje in glavne dogodke. Veliko več bi povedale fotografije. Teh pa je toliko, da si še nisem vzel časa, da bi naredil primeren izbor. Je pa danes sledenje naši trasi močno olajšano s klikanjem po Google Maps in sproti lahko ogleduješ profesionalne posnetke.
Sproti sem si zapisoval postaje in glavne dogodke. Veliko več bi povedale fotografije. Teh pa je toliko, da si še nisem vzel časa, da bi naredil primeren izbor. Je pa danes sledenje naši trasi močno olajšano s klikanjem po Google Maps in sproti lahko ogleduješ profesionalne posnetke.
Ponedeljek, 27. avgust 2012
Peljem Naceta. Simon mi še enkrat pregleda nogo in
ugotavlja, da je stanje zadovoljivo. Časopis Drevesa nesem še Butini in v Zg. arhiv.
Pridejo Jaka, Janez, Zarja in Ana Roza. Zadnje priprave prtljage pred odhodom. Okrog
enih se Irena, Iva, Eva in jaz odpeljemo proti Mostu. Po kratkem postanku se nam
pridruži Ana in se odpeljemo do letališča Marco Polo. V letalo vstopamo zadnji,
ker Irena še išče svoj modri suknjič. Priletimo na frankfurtsko letališče in
skušamo spati na stolih v čakalnici.
Torek, 28. avgust 2012
V čakalnici je kar hladno. Odkrijem svoj brlog na
oblazinjeni polički v prostoru za previjanje otrok. Še kar nekaj spim, zjutraj
pa sem pošteno zaležan. Zadržujemo se na oddelku 13, kjer si zjutraj privoščimo
zastonjkarske kave, kakav in čaj. Domov pošljem sporočilo z naslovom Noč brez konca. Letalo poleti z zamudo ob pol dvanajstih in
pristane v Anchoragu ob enajstih. Po uri prej kot smo poleteli. Na letališču naberemo nekaj napotkov za
turiste, neutrudna je tudi gospa na informacijskem šalterju. Sedemo v taksi in
si za začetek izberemo cenejše prenočišče v hostelu. Plačamo okroglih 100$.
Poženemo internet. V Budget gremo rezervirat avto. Spet ne dojamem različnih
tarif. Referentka pojasni, da bi bila rezervacija po spletu dražja, ko naj bi
bilo ravno obratno. Z busom do mesta. Ožji center je manjši in nižji (nič nebotičnikov) od
pričakovanj. Po dobri urici ugotovimo, da smo potrebni počitka, saj je po našem
času že pet zjutraj, ponoči in čez dan pa se v kratkih porcijah tudi nismo
mogli naspati. Zato pri Humpeyu naročimo samo pijačo in se odpeljemo z busom v
hostel.
Sreda, 29. avgust 2012
Z Ivo greva najet avto. Pospravimo in se odpeljemo proti
severu. Ustavimo se v mestecu Palmer, kjer je ogromen državni sejem. Odprejo
opoldne, vstopnina je 11 in
za starce 7. Zadeva je nepregledna. Za konec kar dolgo iščemo avto na ogromnem
pokošenem travniku. Nadaljujemo proti Denali parku. Ustavimo se v Wasilli, kjer
iščemo staro mesto in končno najdemo skansen z desetimi lesenimi zgradbami. Med
njimi je 100 let stara šola. Kot bi prišel v šolo Ludvika Goršiča. V Carrs si
kupimo malico in kalcijeve pilule, saj krč stiska tudi Ivo. Prodajalka v Radio
Schack mi pove, da je moj tri leta star telefon neuporaben. Pozanimam se tudi
za cene notesnikov, saj mi moj DELL večkrat zataji, zablokira. V nadaljevanju vozimo skoraj izključno skozi gozd po nenaseljeni
pokrajini. Le poredko se kje toliko odpre, da vidimo vrhove gora. Pot se
neznansko vleče, za volanom se menjamo. Šele proti koncu pridemo v bolj odprt
in zelo slikovit svet. Imamo srečo, da smo ta izlet opravili še v dokaj lepem
vremenu. Pot nazaj se vleče še bolj. V tej divjini je prav malo možnosti za
prenočevanje in šele po polnoči v Wasilli dobimo sobo v hotelu Garandview za
200$.
Četrtek, 30. avgust 2012
Postelje so dobre, spim pa vseeno slabo. Tudi krč me
nadleguje kljub preventivnemu jemanju kalcija. Prvič se užitkarsko namakam v
kopeli. Iva gre v trgovino po zajtrk, katerega pojemo v hotelu. Peljemo se
proti Anchoragu. Eva bi rada prišla do obale, pa ne najdemo dostopa. Rjava
turistična tabla nas usmeri na vojaško pokopališče. Vratar nas kot tuje
državljane zavrne. V Anchoragu gremo na hrib ob obali. Do obale pa tudi tam
nismo prodrli, za povrh pa je obalni pas blatna močvara. Nastanimo se v hotelu Ingra. Iva, Eva in Irena se odpeljejo
v mesto, jaz pa se hočem raje malo odpočiti. Ker ne najdem vmesnika za
priključek računalnika se vseeno odpravim do mesta in se malo razgledujem tudi
po MAC-ih in drugih prenosnikih. Pršeti začne dež, pa se ljudje ne zmenijo.
Nikogar ne vidim z dežnikom, kvečjemu kapuco potegnejo na glavo. Gremo v muzej
in strmimo nad vsem videnim – sama zgradba, vsebina, postavitev… Vrhunsko.
Ugotavljam še možnosti za premik do Sewarda. Ker je posebni prevoz zaseden, se
z Ivo odpeljeva do Sheratona, kjer receptor predlaga posebnega prevoznika. Ta
res pride in se dogovorimo za 290$. Vrneva še najeti avto in eden od njih naju
odpelje še do hotela.
Petek, 31. avgust 2012
Zbudim se pred šesto ves polomljen. Ob desetih pred hotelom
dočakamo prevoznika. To je Bolgar Robert, ki je tu že 13 let. Pelje nas prosti
Sewardu. Ustavimo se na razglednem počivališču. Veter brije, vseeno je vzdušje
prav posebno. Drugič se ustavimo oziroma obvozimo safari živalski vrt z
značilnimi predstavniki – medvedi, losi, jeleni, bizoni, orli plešci, sovami in
še kaj. V Sewardu prevozniku odštejemo 300$, se prijavimo, vstopimo, najdemo
kabine, gremo na malico in na sprehod po mestu. Po večerji greva v gledališče,
kjer ob žonglerju zaspiva.
Domov pišem: Sredi morja črna vihra. V Seward smo se
pripeljali včeraj popoldne. Kar gladko opravimo vstopno prijavo in na ladji z
manjšimi težavami najdemo svoje kabine. Takoj si privoščimo prvo malico.
Časa imamo še skoraj tri ure in jo takoj mahnemo spet ven in
na sprehod po mestecu, katerega smo že prej obvozili. Tu je velika marina za
manjše jadrnice in jahte. In za ribiške barke. Menda je tu eno glavnih lovišč
za losose.
V pristanišču Seward se mi zdi, da so nam pripravili sceno
za snemanje kakega Hitchcockovega filma. Nastavili so nam tudi nekaj tipov iz
piratskih časov. Sceno pa kvarijo potniki kot smo mi. V lokale nekoliko
previdno vstopamo in jih enako previdno zapuščamo. Ireno povabim na pivo, pa ni
'nič žejna'.
Okrog nas lebdijo meglice, včasih nekoliko prši. Svetloba in
vzdušje je skorajda zimsko. Ne znam izraziti, kako dojemamo pokrajino. Zavedamo
se, da je nekaj drugače. Izplujemo po bonaci.
Pri večerji nam strežejo pripadniki različnih spolov, barv
kože, postave, drže, narodnosti, religije, jezikovnih posebnosti, … Tu je
Ukrajinka Valerija, nič kaj vpadljiva, pa vseeno kar simpatična, dva Srba,
Portoričan itd. Z Ireno greva še v gledališče, kjer med glasbeno in
žonglersko predstavo oba zaspiva. Po predstavi že skoraj nikjer ni več nikogar.
Tudi midva sva že zrela za počitek.
Sobota, 1. September 2012. Nocoj sem že bolj normalno
spal. Prejšnje noči in dnevi so bili močneje moteni zaradi časovnega zamika. Danes
se kar pošteno gugamo. Piha močan južni veter, valovi do štiri metre visoki. Na
odprto palubo nisem šel. Takoj bi bil premočen, čeprav dež ni močan. Zdi se mi,
da je tak dan za po morju kar primeren. Morda smo prikrajšani za kak razgled do
obale. Nič mi ni všeč, da je WiFi plačljiv. Minuta je 0.75$. Uporabljal bom
samo branje in pošiljanje pošte. Ostalo (tudi dodajanje slik na spletni album)
jutri v Juneau na kopnem v kakšnem brezplačnem WiFi okolju. Doma malokdaj
zajtrkujem. Tu sem bil med prvimi in ko je prišla za mano Irena, sem šel še
enkrat nabrat poln pladenj. In zdajle naj bi šel na kosilo. Udeleživa se pouka
valčka, ki pa ne uspe zaradi prehudega guganja. Ladjo je že ponoči začelo
gugati. Valovi so visoki do štirih metrov. Po hodnikih skozi špranje žvižga
veter. Skoraj ves čas dežuje, vidljivost je nekaj deset metrov. Po kosilu si
skoraj celo uro ogledujemo ledenik Hubbard. Zvečer gala večerja. Gleženj je
spet bolj otečen. Končal sem s kuro antibiotika Efloran. Odločim se, da
nadaljujem s Ciprobayem.
Nedelja, 2. september 2012
Pristanemo v Juneau. Sprehodimo se po mestu. Najprej kupim
spominsko kartico za SONY fotoaparat. Ne vem, kje in kako sem jo izgubil. Ogledamo
si upravno poslopje. Po maši so sicer vse vernike povabili še na čajanko, pa
naše babe niso za. Precej časa v gostilni prelagam slike na splet. Najemo se že
pred večerjo, zato Iva in Eva ne gresta za mizo. Tudi midva ne zmoreva vsega.
Domov pišem: Tuširam se vsak dan, včasih dvakrat. Za povrh
bi lahko tudi plaval v bazenih s toplo ali hladno vodo na ladijski terasi.
Morda tudi še bom. Kopalke sem že kupil. Mi je žal, ker tega nisem naredil včeraj, ko je voda v
bazenih pljuskala kot v nobenem jacuzziju. To se ne bo ponovilo, ker se vreme
spet jasni. Danes je nedelja. Pristali smo v Juneau. Menda ima to
glavno mesto Aljaske nekaj nad 30.000 prebivalcev. To je pol več od Škofje
Loke. Amerika se v mojih očeh od naših krajev razlikuje v velikosti. Težko bi
našel nekaj, kar tu ni večje. Izjema pa je Aljaska. Ta je sicer večja od
Texasa, glavno mesto pa naj bi imelo nekaj nad 30.000 prebivalcev, pol več od
Loke. Pa ni videti. In če bi merili po cerkvah, jih Slovenci vsaj petdesetkrat
presegamo. Njihova katedrala je sicer nekaj večja od naše suške cerkve. Je pa
lesena in prav ceneno opremljena. Tudi ruska pravoslavna je lesena in ni veliko
večja, le opremljena je bolje. Nismo pa vstopili v babtistično, ki je vsaj na
zunaj videti večja in solidneje grajena, še vedno pa lesena. Ko smo si
ogledovalo kongresno palačo, so mi povedali, da so rimokatoliki v večini. Župnik
je na začetku vprašal, koliko nas je prvič v njihovi cerkvi. Okrog deset nas je
dvignilo roke. No, je rekel, prišli ste v najmanjšo ameriško katedralo, pa
upam, da se bo tudi to spremenilo.
Ponedeljek, 3. september 2012
Že zjutraj smo v Skagwayu. V bazenu sem sam. Odločim se, da
bom zaradi gležnja čim manj hodil. Vseeno grem v mesto, ki je najbrž namenoma
zelo starinsko ohranjeno. Popoldne še enkrat v bazen. Z gležnjem je spet bolje.
Po večerji kako urico po salonih.
Torek, 4. september 2012
Zjutraj grem spet v bazen. Zasidrani smo v Icy Strait Point.
Na obalo vozijo tenderji. Iva in Eva gresta takoj po zajtrku, kasneje še midva.
Ob obali se mi čisto v bližini dvakrat pokaže kit. Verjetno je bil grbavec.
Sreda, 5. september 2012
Zbudimo se v Ketchikanu. Lep sončen dan. Z Ireno še pred
zajtrkom v bazen. Izstopi se naravnost v mesto, kot na Silbi s pomola v
Alavijo. Greva v muzej in kratek obhod. Najbolj zanimivo je ob izlivu rečice,
kjer se igrajo in tudi žrejo tjulni in ribe. Kupim si par čevljev, ker so se
mi edini odprli. Zvečer spet gala večerja, malo plesa, malo kabaretnega
programa.
Četrtek, 6. september 2012
Uro premaknejo za eno naprej. Plovemo cel dan. Spet greva v
topel bazen in še v kopalnih plaščih na predzajtrk. Internet cel dan ne dela.
Predrag Pajović svetuje, da se povežemo z Arsenom Mihaićem, ki naj bi bil agent
za Celebrity v Sloveniji. V restavraciji je razkošen brunch. V teatru se s
svojimi talenti poslovijo kapitan s posadko. Dan je lep in topel. Zato smo
večino dneva na palubi.
Petek, 7. september 2012
Pristanemo v Vancouvru in se okrog desetih izkrcamo.
Izberemo si Days Inn. Kupimo si dnevne vozovnice za mestni promet. Odpeljemo se
do postaje Holdom, kjer nas pred Starbucks caffee čaka Špela Praznik. Pelje nas
v Slovenski dom in nato še na svoj dom. Nadaljujemo v North Vancouvru, Gastownu
in v Stanley parku.
Sobota, 8. september 2012
Okrog osmih zjutraj se odpeljemo z busom iz Vancouvra in smo
malo pred poldnevom v Seattlu. Nastanimo se v Sixth Avenue Inn. Tam me obišče
Jim Medved, ki se je o meni temeljito pozanimal na spletu. Irena, Iva in Eva se
medtem same sprehodijo po mestu. Zvečer pride po nas Gary Gorsha. Pelje nas na
dom Marije in Pjotra Horoszowski v Issaquah, kjer se zberejo člani Slovenske
Mize. Bilo nas je okrog 20, približno pol slovensko govorečih. Na kratko
predstavim SRD in SGSI.
Nedelja, 9. september 2012
K maši gremo v katedralo St. James. Po maši se pustimo
povabiti na čajanko v škofijsko dvorano. Opoldne nas Gary Gorša odpelje v
Auburn, kjer nam sestri Nunez (Repovž) pripravijo jedačo in pijačo. Srečanja se
udeleži kakih 15 povabljenih. Tja nas pride ob štirih iskat Jan Steffans. Ko
sedemo v avto, mi podari SAMSUNG Tracfone. Številka je 1 360 292 5890. Odpelje na v Tacomo, kjer nas s
svojo barko čaka njen Dave in nas popelje na dveurno vožnjo po Puget Soundu.
Jan nas zapelje do hotela in nam posodi še svoj GPS.
Ponedeljek, 10. september 2012
Okrog devetih pride Gary Gorsha. Prepisuje mojo Master
datoteko in jo nalaga v FTM. Ob tem mi pomaga brskati po možnostih za najem ali
nakup avta. Odpelje me do izbranega preprodajalca, kjer izberemo avto za 995$.
Kasneje se izkaže, da bi moral prodajalec po zakonu opraviti še popravila, ker
bo vozilo zapustilo državo Washington. To pa je zanj preveč in ne ostane nam
drugega, kot da se zapeljemo do letališča, ker mestne agencije ne posojajo avta
za eno smer. Tam gre razmeroma gladko, le da je dražje, kot sem pričakoval.
Gary mi je bil v veliko pomoč, čeprav je imel tudi sam težave in se je lovil v
labirintih. Z vsem tem sva se z Evo precej zamudila in smo zato z Jackom in
Vikki Speigner izpustili kosilo. Zapeljali smo se do Boeingovega muzeja in nato
do družine Sutter. Tam so nam postregli z obilno večerjo.
Torek, 11. september 2012
Zapustimo hotel in se sprehodimo do Space Needle in po
okolici do Pike Marketa. Odpeljemo se proti vzhodu. Na Bellevue se ustavimo še
pri Jacku in Vikki Speigner, ki živita v prostorni hiši v lepem okolju. Nato se
ustavimo v Roslyn in Ronald. Večerjamo v Cle Elum. Do blizu Spokane vozi
pretežno Eva. Tam se nastanimo v motelu Super 8.
Sreda, 12. september 2012
Odpeljemo se proti Heleni. Ustavimo se samo v kraju Wallace.
Popoldne smo v Heleni, kjer pri cerkvi počakamo na Dona in Beverly Opitz.
Peljeta nas v East Heleno. Tam se ustavimo pred novejšo šolo, največ najdemo na
pokopališču, ustavimo se še pred novo cerkvijo Cirila in Metoda. Opitzova nas
pogostita z večerjo, njuna hči Donna pa nas še popelje po mestu in okolici.
Opitzovi nam dodelijo dve spalnici. Beverly mi za izdelavo slikovnega albuma
priporoči Blurb Book Smart.
Četrtek, 13. september 2012
Po zajtrku nas Opitzova vodita še enkrat v East Heleno, kjer
obiščemo JKF park, nekdanjo posest Franka Goršiča in župnišče, kjer hitro
najdemo vpis poroke Antona Goršiča in Frančiške Hribar ter krst Ludvika
Goršiča. Na pošti oddamo pozdrave Goršičem v Celje, Agi v Lj. in v Lipico. V
Heleni se pred Muzejem poslovimo. Mi si ogledamo muzej in obiščemo Arhiv Zgodovinskega
društva. Tudi tam najdemo civilni zapis poroke AG in FH. Izdatno mi pomaga Zoe
Ann Stoltz zstoltz@mt.gov www.montanahistoricalsociety.org. Obiščemo še Capitol in zaidemo celo v pisarno
namestnika guvernerja. Prepričljivo prijazen je in spominja na Garryja Coopra.
Odpeljemo se proti vzhodu. Med potjo se zapeljemo po stranski prašni cesti in
se znajdemo skorajda v puščavi. Nekoliko se zamudimo rudi v rudniškem kraju
Butte. Okrog devetih zvečer smo v Laurelu pri Edu Steffansu. Namesti nas v dveh
spalnicah.
Petek, 14. september 2012
Ed nas pelje na zajtrk v Golf klub. Nato se odpeljemo na
Littlebighorn v muzej in na mesto znamenite bitke. Popoldne nas Ed odpelje še v
Billings, kjer se nam pri kosilu pridružita Bob in Jeannie Zupan. Zvečer se v
Laurelu Iva in Eva sprehodita še do nogometnega igrišča, kjer se z ognjemetom
ravno zaključuje tekma.
Sobota, 15. september 2012
Ed nam pripravi bogat zajtrk. Po Skypu pokličem Naceta.
Odpeljemo se v Red Lodge. Tam nas v hotelu Polard pričaka Marlene Matranga,
mati Sedaj Tech. Po kavici in krajšem pogovoru nas odpelje v Bearcreek na
pokopališče, ustavimo se pri opuščenem rudniku in pokaže nam še svojo rojstno
hišo, kjer zdaj živi njen sin Kent. Marlene se poslovi, mi pa še dobro uro
postopamo po zanimivi glavni ulici. Popoldne se odpeljemo proti Yellowston
Parku. Vmes kratki postanki ob Long Lake, Cooke City in nekaterih razglednih
točkah. Stemni se že, ko pridemo v Mammoth Hot Springs. Tam po telefonu okrog
desetih ne prav zlahka dobimo sobo v hotelu Comfort Inn v Gardineru.
Nedelja, 16. september 2012
Privoščimo si zajtrk. Vrnemo se v park in se marsikje
ustavljamo. Ne povsod, saj bi za vsako postajo porabili preveč časa. Sprehodimo
se okrog kaskad na Hot Springs in pri nekaterih gejzirih in podobnih izvirih.
Obvezen je Old Faithful. Za tem se ustavimo še v Cody-ju. Muzej Buffalo Billa
je že zaprt. Zvečer smo spet na večerji pri Edu Steffansu.
Ponedeljek, 17. september 2012
Vožnja proti Mount Rushmore. Ogled predsednikov. Nadaljujemo
do spomenika, katerega klešejo za kot protiutež predsednikom v spomin na
indijanskega poveljnika z imenom Crazy Horse. Vrnemo se k predsednikom, kjer je
zvečer še spominska svečanost z govorom, himno in spuščanjem zastave, kar
opravijo veterani, katere izberejo med obiskovalci. Odpeljemo se do kraja Wall,
kjer prespimo v Americas Best Value Inn. Res je soliden in doslej najcenejši
motel.
Torek, 18. september 2012
Zjutraj se odpeljemo do parka Badlands. Zadržimo se precej
več kot smo predvidevali, saj se na mnogih krajih ustavljamo, ogledujemo,
slikamo.. Od tam skorajda brez ustavljanja vozimo proti Minneapolisu. Ustavimo
se le ob reki Missouri, kjer celo vzorčno zaplavam. Za fotografijo se namoči
tudi Irena. Pri Chucku in Jane Podominick. Po mnogih ovinkih s pomočjo GPS po
deseti zvečer najdemo njun dom. Namestita nas v dveh spalnicah.
Sreda, 19. september 2012
Zbudim se šele ob osmih tudi zaradi tega, ker smo še za eno
uro prešli časovno cono. S Chuckom se po zajtrku odpeljeva v trgovino na ogled
računalnikov. Nato se z dvema avtomobiloma odpeljemo v mesto. Sprehodimo se po
dveh ali treh osrednjih ulicah. Povabita nas še na malico v Mansion. Obiščemo
knjižnico. Tam se na kratko zadržim samo pri oddelku za rodoslovje.
Četrtek, 20. september 2012
S Chuckom spet kupovat računalnik. Trgovina je še zaprta.
Peljemo se v Saint Paul. Najprej obiščemo katedralo. Jane z Ireno, Ivo in Evo
grejo po svoje. Midva s Chuckom malo po predelu bogatejših hiš. Vstopiva tudi v
nekoč najdražjo hišo James J. Hilla. Nato v Historical Society, kjer se
sestanemo z Janezom Žakljem, Norm Setnikarjem in Mirom Medvedom. Po kosilu se
trije poslovijo, midva s Chuckom še v knjižnico, kjer si ogledava rodoslovni
oddelek in razstavo iz obdobja II. svetovne vojne. Na povratku še enkrat v
trgovino Best Buy. Ne morem se odločiti za nakup.
Petek, 21. september 2012
Chuck nas povabi na zajtrk v restavracijo. Odpeljemo se
proti Marquettu. Vozimo skoraj brez počitka in smo zvečer na cilju. Sprehodimo
se po mestu in obiščemo Baragov grob v katedrali. Najdemo lokal z živo glasbo.
Predskupina je ravno odigrala tri zadnje komade, nato se je druga skupina tako
dolgo pripravljala, da smo imeli potrpljenje samo še za dva njihova komada.
Nastanili smo se v Value Host Motor Inn.
Sobota, 22. september 2012
Po zajtrku do jezera. Ustavimo se na stadionu. Ogledamo si
največji leseni pokriti stadion. Pripravljajo se na tekmo in nas starši
tekmovalcev povabijo na prigrizek in požirek. Odpeljemo se do Presque Island,
kjer se ne moremo nagledati penečim valovom, ki se zaletavajo in visoko pršijo
nad valobranom. V sosednjem zalivu surfajo in skatajo. Na kosilo nas povabita
Rude in Mary Kaltnekar. Obiščemo še Maritime Museum in se ob šestih udeležimo
slovenske maše v sklopu programa Dnevi škofa Barage. Mašuje Andrej Glavan. Po
maši večerja in druženje. Pogovori s starimi in novimi znanci. Janeza
pozdravlja torontski župnik Antonio Burja. Z Marinko Žumer in škofom Glavanom
smo skupni znanci. Pozdravljajo nas tudi posamezniki, s katerimi naj bi se že
srečali ali imeli pisne stike.
Nedelja, 23. september 2012
Obiščemo prostore Baragove družbe in Baragovo hišo.
Udeležimo se še slavnostne maše. Johnu Vidmarju dam dve številki Dreves in ga
nagovarjam, da postavi rodoslovno razstavo. Odpeljemo se do Pictured Rocks in po
vzhodni strani Michiganskega jezera.
Ponedeljek, 24. september 2012
Nekoliko po polnoči prenočimo v precej zanikrnem motelu v
Rockfordu. Niti interneta nima. Zjutraj se odpeljemo proti Chicagu. Popoldne se
nastanimo v motelu Comfort Inn blizu letališča O'Hare. Avto vrnemo v Alamo
agenciji na letališču in se z lokalnim vlakom odpeljemo v mesto. Prehodimo
nekaj ulic, Millennium Park in Navy Pier. Z vlakom spet domov in se na koncu s
taksijem odpeljemo s končne postaje.
Torek, 25. september 2012
Po zajtrku proti mestu. Zgrešimo smer in kaki dve uri
zgubimo tavajoč do mesta. Tam grem jaz sam v knjižnico in se ne morem odločiti
za nakup notesnika. Ob šestih se dobimo v Navy Peer. Irena, Iva in Eva so bile
v glavnem ob obali jezera. Odpeljemo se v Lake Shore Park, kjer poslušamo jazz
band pred Museum of Comtemporary Art. Sprehodimo se še med zbirkami. Odpeljemo
se do Old Town in tavamo po praznih ulicah. Nič zanimivega ne najdemo. Spet na
vlake in s taksijem z zadnje postaje.
Sreda, 26. september 2012
Po zajtrku z busom do letališkega vlaka. Oddaja prtljage je
spet nova šola, saj se oddaja na avtomatu. Tudi nakup vozovnic za cestni promet
ne gre brez težav. Z letališča z busom do Manhattna. S podzemno do Kitajske
četrti, kjer imamo sobo v New World Hotelu na Bovery 101. Sprehodimo se do
južnega dela Manhattna. Imamo kaj videti. Opažamo velike spremembe okrog
Battery Parka in WTC. Z Ireno greva v kitajsko restavracijo na juho. Iva in Eva
še po svoje zaokrožita po okliških ulicah.
Četrtek, 27. september 2012
V hotel prinesem nekaj peciva in sadja za zajtrk. Peš se
odpravimo proti zgornjemu delu mesta. Na Union Square se ločimo. Iva in Eva po
svoje, Irena in jaz pa po najino – malo tu, malo tam, brez posebnega cilja in
namena. Pri Central Parku se obrneva spet proti jugu. Odločim se, da ne bom
odlašal z nakupom nadomestnega računalnika in po priporočilu prodajalca kupim
android TOSHIBA.
Petek, 28. september 2012
Z busom se odpravimo v mesto. Ker se prepočasi premikamo,
prestopimo na podzemno. Jaz grem na konzulat. Predstavim se konzulki Meliti
Gabrič. Pove, da se konzulat ukinja in se s patrom Krizologom dogovori za
sestanek z mano. Nadaljujem prek parka do Metropolitan muzeja, kjer se zadržim
vsaj štiri ure. Še malo po mestu in v hotel. Ko pridejo še Irena, Iva in Eva,
gremo v kiosk po večerjo.
Sobota, 29. september 2012
Ženske grejo same. Jaz zgubljam čas s poizvedbami. V mesto
grem primerjat cene za TOSHIBO android. Zvem bolj malo, saj je ponudba v vsaki
trgovini drugačna. Pri Best Buy vseeno kupim še TOSHIBA notesnik. Odpeljem se
na Coney Island, kjer se res najdemo vsi skupaj. Jaz grem spet sam proti
slovenski cerkvi, kjer me sprejme pater Krizolog. Pri Times Square se spet
iščemo in bolj po sreči najdemo v Manhattan Ballroom. Z Ireno vstopiva, da
lahko odkljukava tudi ples v ZDA.
Nedelja, 30. september 2012
Odpravimo se iz Chinatowna. Z busom se odpeljemo v
Washington. Nastanimo se v hotelčku Windsor Inn. Sprehodimo se mimo Bele hiše
do parka in okrog glavnih spomenikov. Zadnja večerja pri Kitajcih. Kljub dežju
peš tudi nazaj do hotela.
Ponedeljek, 1. oktober 2012
Zadnji dan v ZDA. Skupaj gremo po zajtrku v mesto. Pri
Capitolu se ločimo. Iva in Eva vstopita, midva samo v preddverja in nato po
tunelu do Congress Library in nato po okolici. Na vzorčnem domačem vrtičku v parku
poskušava paradajz. V Air and Space kupiva zmaje za Žareta in Janeza. Zapeljeva
se še do katedrale. S taksijem na letališče v Baltimore. Letalo ima zamudo.
Torek, 2. oktober 2012
Zaradi zamude nam uide letalo iz Frankfurta za Benetke. Let
nam nadomestijo štiri ure kasneje. V Benetkah nas čaka Ana z Mašo in Ulo. Pelje
nas na Most, kjer nam ponudijo večerjo in torto od Žaretovega rojstnega dneva.
Malo pred polnočjo smo v Lipici.
